Čeprav si večina Portugalsko predstavlja kot deželo sonca, počasnejšega ritma in morskega melosa, je najina izkušnja senčenja na delovnem mestu na šoli Agrupamento de Escolas Dr. Serafim Leite v São João da Madeira malenkost drugačna.
Šolo sva obiskali sredi maja, a sva se morali za nošnjo kratkih rokav kar potruditi. Večino časa namreč piha, otroci na šoli pa v pogovorih tudi niso prepričljivi o primerni temperaturi morja za kopanje. Čeprav obmorskim krajem radi nalepimo oznako, da so ljudje tam »na izi«, so nama gostitelji pripravili natančno časovnico in se je tudi dosledno držali. Izkušnja pouka pa: zelo so se pripravili na najin obisk in to je nekaj, kar si bom od senčenja najbolj zapomnila. Niso naju prepustili običajnim uram, ampak so vsi učitelji ure skrbno načrtovali.
Nabiranje limon in idej za pouk
Prvi dan sta naju koordinatorici Erasmus+ popeljali po šoli. Vsako učilnico za praktični pouk sta natančno razkazali. V njih namreč stoji na desetine ogromnih škatel, ki čakajo na poletne počitnice in čas, ko bodo učitelji škatle razpakirali. V njih je za več kot milijon 700 tisoč evrov nove opreme za praktično izobraževanje: novi CNC-ji, 3D tiskalniki, VR očala, droni, stroji za laserski razrez z vodnim hlajenjem, … Šola je bila kot edina na Portugalskem uspešna na EU razpisu za nakup opreme. Prostorska stiska je tokrat sladka skrb.
Večer je bil namenjen spoznavanju lokalne dediščine industrijskega mesta, poznanega po izdelavi vrhunskih klobukov in čevljev. V časovnem stroju sva opazovali razvoj industrije čevljev skozi različna obdobja in raziskali, kako so jih izdelovali nekoč ter kako jih skozi ilustracijo vidijo nekateri najimenitnejši oblikovalci. Šli sva po poteh lokalnih trgovcev čevljev, ki so nekoč samo za pot iz São João da Madeira do Porta porabili več kot 7 ur!
In klobuki? Za pilote, dame, gospode, hlapce in vojake. Leta 1867 so v 15 majhnih obratih v tem mestu letno izdelali že 150 tisoč klobukov. Izdelava je bila težaško delo zaradi obdelave volne in oblikovanja. In že zelo zgodaj so pred radovednimi očmi skrivali laboratorije, v katerih so mešali odtenke barv za pokrivala.
Vožnja do muzejev in nazaj v šolo me je navdušila predvsem zaradi obilnih rumenih limon, ki bogato rodijo na vsakem dvorišču. Ne pretiravam, če ocenim, da so večje od jabolk.
Naslednji dan sva obiskali pouk marketinga in prisluhnili kreativnim predstavitvam dijakov, ki so jih morali za naju pripraviti kar v angleščini. Dijaki so imeli precej treme, zato sva se trudili jim nelagodje olajšati, a sva na koncu ure presenečeno ugotovili, da zelo dobro govorijo angleško, saj so naju počakali pred učilnico in se želeli pogovarjati z nama in izvedeti kaj več o Sloveniji.
Za tem so naju gostili še pri pouku grafičnega oblikovanja, kjer sva se preizkusili v dveh tehnikah: odtiskovanju morskih živalic s pomočjo tinte lignjev in osvetljevanju površin s pomočjo sončne svetlobe. Ker je to dolg proces, smo si pomagali z UV lučko. Obe ideji bom v naslednjem letu zagotovo preizkusila pri pouku.
O akreditaciji za odrasle in trajnosti
Tudi na Portugalskem so v šolah posebej obeležili dan Evrope. In med državami, ki so jim posvetili posebno pozornost, jih raziskovali in zatem še poustvarjali, je bila – Slovenija!
Obiskali sva njihovo Erasmus+ središče in se pogovarjali o priložnostih, ki jih prinaša t. i. akreditacija za odrasle. Ker smo pred nekaj meseci končali podoben projekt za odrasle s partnersko šolo v Španiji, sva prepričani, da bomo tudi tokrat spisale kakšen zanimiv program za naše udeležence izobraževanja odraslih. Vmes smo zavrtele še pedala in preizkusile mehanizem za recikliranje plastike. Da bi zmlela kilogram plastičnih zamaškov, bi se morala zelo spotiti!
Prisluhnili sva tudi učni uri na prostem, ki so jo za dijake izvedli pristojni na tamkajšnji občini. Ta intenzivno spodbuja krepitev trajnostnega obnašanja med mladimi, zato imajo kar nekaj tovrstnih delavnic.
Zasadili so nekaj dreves v okolici šole, ki zdaj nestrpno pričakujejo padavine. Teh po zagotovilih tamkajšnjih prebivalcev ni malo, zato sva za sončne dneve, ki so pospremili najino senčenje na delovnem mestu, še bolj hvaležni.
Mateja Rajh Jager in Špela Kumer
